Katarina v čudežni deželi Wat Samphran

Tokrat o:

• arhitekturnem čudu na obrobju Bangkoka, ki so ga odkrili »influencerji« in ne Lonely Planet,
• javnem prevozu, ki stane le 14 centov.

Ko sem se sredi marca, po enem tednu, preživetem v Kambodži, zaradi začetka Covid-19 pandemije vrnila v Bangkok, sem se tolažila, da je v Bangkoku in okolici še veliko stvari, ki jih želim videti in doživet. Med drugim obiskati tudi tako imenovan Zmajev tempelj oziroma Wat Samphran (angleško: Dragon temple). Za tempelj sem prvič slišala od Doris, ko me je decembra obiskala v Ljubljani. Povedala sem ji za svoj načrt, da bom odpotovala (najverjetneje na Tajsko – takrat še nisem vedela, kam točno) in Doris je vsa navdušena začela govoriti o tem, kako moram obiskati nekakšen »strava« in neverjetno pravljičen tempelj. Kot je dejala, je enkrat slučajno zasledila fotografijo templja na Instagramu, a da pravzaprav nima pojma, kje je. Začela je brskati zaznamke na svojem telefonu in ga našla. »Ja, tempelj je na Tajskem in pričakujem, da ga boš obiskala« mi je rekla. Prav pa bom.

Tempelj je med turisti večinoma še neznan. Domači in tuji turisti so ga začeli odkrivati šele pred kratki in to zaradi fotogeničnih fotografij na Instagramu. Priznam, da dokler ga nisem hotela obiskati eno popoldne, po jutranji izmeni, nisem imela pojma, da tempelj ni v Bangkoku. Nekako se mi je namreč zdelo, da bi kaj tako zelo modernega lahko obstajalo samo v prestolnici. A tempelj se nahaja približno 40 kilometrov zahodno od središča mesta Bangkok v provinci Nakhon Pathom in če nimaš avta oziroma organiziranega izleta, ti pot vzame kar nekaj časa in denarja. Zato sva se z Mirkom zmenila, da se, prvič, ko bova oba frej (ob vrnitvi v Bangkok sem namreč spet delala v hostlu) odpraviva tja.

In sva se. Na prvi deževni dan na mojem potovanju. Po mesecu in pol v Aziji sem prvič dočakala dež, ki ga je spremljalo grmenje. Neverjetno, kako vesela sem bila zaradi tega. Zaradi dežja sva bila oba kar malo lena in nikakor se nisva spravila na pot. A pozno popoldne sva se le odpravila. Najprej sva zamenjala dva metroja. Se z drugim zapeljala, do končne postaje Lak Song na zahodu Bangkoka. Od tu do templja je dobrih 25 km oziroma okoli 45 minut vožnje z avtom. Vklopila sva Googlovo mapo, preverila, v katero smer se morava odpraviti in poiskala prvi songthaew. Gre za nekakšen mini tovornjak, ki mu pomahaš, da ti ustavi. Nato sedeš na klop v zadnji predel, in ko želiš izstopiti, pritisneš zvonec, ki je običajno na »stropu«, nato pa se odpraviš okoli tovornjaka ter plačaš vozniku.

Skratka, s prvim songthaew sva naredila približno 5 km, preden je zavil v »napačno« smer oziroma s poti, ki nama jo je kazal Google. Nato sva se vrnila na »glavno« cesto in ustavila naslednji songthaew. S tem sva se zapeljala le nekaj več kot kilometer, preden je zavil. Ampak nič za to. Vsaka tovrstna vožnja naju je stala le 5 THB na osebo oziroma 14 centov. Še trikrat sva ponovila postopek, potem pa ugotovila, da se premikava prepočasi in bova s takim tempom do templja prišla prepozno. Jah, če hočeš po Aziji potovati poceni, moraš imeti čas, midva pa sva na žalost prepozno krenila. Ustavila sva taksi in po pol ure sva prispela do templja.

Prvi šok, ki sva ga doživela, je ugotovitev, da ne gre za nekakšno novo »turistično znamenitost«. V zadnjih letih na Tajskem, pogosto gradijo velike spomenike Bud ali mogočne pravljične templje izključno kot bogatitev turistične ponudbe. Po državi so zgrajeni številni templji ali gigantski kipi Bude, ki tako bolj zaradi svoje zgodovinske vrednosti privabljajo turiste zaradi megalomanskosti in razkošja.

Skratka, pred prihodom, si nisva veliko prebrala o templju in bila sva prepričana, da je »fake«, kot rad reče Mirko, oziroma zgrajen pred kratkim, za turistične namene. A sva se pošteno zmotila. Tempelj je bil star in tudi v relativno slabem stanju.

Okoli templja je bilo bolj malo ljudi. Na vhodu naju je ustavila starejša gospa. Plačati sva morala simbolično vstopnino (kolikor daš) in v zameno sva dobila nekakšen rdeči »trak«, na katerega si zapisal svojo željo. S tem sva se odpravila v tempelj. V pritličju so postavljeni številni zlati kipi Bude in dvigali, ki ne obratujeta. Zato se po stopnicah odpraviva proti vrhu. V nekem trenutku se stopnice končajo in skozi ogromna »usta« vstopiva v nekakšen predor. Postane nama jasno, da gre za »zmajevo notranjost«. Bosa (ker sva v templju) hodiva strmo navzgor po golih cementnih tleh in stenah. Občasno smrdi po urinu (mogoče pa le po potu), cel čas je prisoten nekakšen čuden zvok, podoben alarmu ali ptičjemu čivkanju. Po dobrih petih minutah sva zunaj zmajevega telesa, na terasi. Tu sva na ograjo zavezala svoja trakova z željami in se nato po strmih stopnicah odpravila še nadstropje višje. Zmajeva glava nad nama je bila videti res velika, a tudi zelo zanemarjena oziroma poškodovana. Videlo se je, da tempelj nima finančnih sredstev za vzdrževanje tega megalomanskega objekta. Na vrhu sva srečala lokalno družino, a hitro sva ostala sama. Temu je verjetno botrovalo tudi slabo vreme. A prvič po dolgem času mi ni bilo vroče in uživala sem v razgledu. Moje oči že dolgo niso videla toliko zelenja.

Ker je bilo pozno, sva se hitro spustila nazaj, malo sprehodila po okolici in ugotovila, da je sam kompleks mnogo večji, kot sva si predstavljala, zato sva se odločila, da se naslednji dan vrneva. Poiskala sva edini hotel v bližini (cena je bila zato nekoliko višja kot po navadi), ter se nato odpravila poiskat večerjo. Če se je v Bangkoku takrat že čutil strah in histerija, povezana s korono, je v tem predmestnem mestecu oziroma vasici bilo vse relativno mirno in skoraj nihče ni nosil maske. Bila sva pozna (ura je bila skoraj 9 zvečer) in številne trgovine, tržnice in bari so se zapirali. A v nekaj še odprtih restavracij je bilo, kar veliko število ljudi. Prvič, odkar sem pristala v Aziji, se mi je zazdelo, da bi se lahko ogrnila s šalom. Bilo je prijetno vetrovno.

Naslednji dan pa šok. Soparno in vroče tako zelo, da sem dobesedno 3 minute po tem, ko sem stopila iz klimatizirane hotelske sobe bila popolnoma prešvicana. A po kavi se odpraviva proti templju, raziskati preostali del kompleksa. Hodiva vsak zase po delno urejenih stezicah od ene do druge pravljične skulpture, ki nekako kičasto stojijo vsaka zase. Ko pridem do velikega zajca se počutim kot Alica v čudežni deželi. Kaj za vraga je ta kompleks?! Poskušam povezati vse videno: zmaj, rdeči lampijoni, čudne skulpture živali, temno rdeča oblačila »opatov in redovnic«. Gre za nekakšno mešanico tajskih in kitajskih budističnih elementov.

Pridem do velikega, zlatega kipa Bude in »tipičnega« budističnega templja. Najdem si manjšo senco s pogledom na roza zmajev tempelj in začnem googlati. A o templju je zelo malo znanih informacij. Zdi se, da nihče ne ve, kdo ga je dal zgraditi in kdaj je bil zgrajen. Edini razpoložljivi podatki so, da gre za 17-nadstropno stavbo, ki je visoka 80 metrov, s čimer naj bi počastili 80 let življenja Bude, in da je bila uradno registrirana kot verski objekt leta 1985. Neznani ustanovitelj naj bi navdih za gradnjo templja dobil po sedemdnevni meditaciji in postu. Gradili naj bi ga pet let in naj bi bil namenjen menihom, ki naj bi tu študirali in meditirali, a ni bil nikoli zares dokončan. A kot napisano, vse to je ugibanje.

Edino res znana stvar je, da se je pred leti tu zgodilo kriminalno dejanje in so tempelj za nekaj časa popolnoma zaprli. Sedaj že bivši opat je bil obsojen na 160 let zapora zaradi posilstva devetih mladoletnih deklet. Poleg opata je bilo na od 10 do 30 let zapora obsojenih tudi šest redovnic, ki so mu priskrbele dekleta. Škandal je bil odkrit leta 1995, sojenje pa je trajalo kar devet let. Opat bo odslužil le 50 od prisojenih let, saj je po tajskem zakonu to najvišja kazen. Preden so ga razrešili, je bil Bhavana Buddho (njegovo samostansko ime) med Tajci zelo cenjen. Nalepke z njegovimi slikami so bile priljubljene med taksisti in tovornjaki, ki so verjeli, da jih nalepke ščitijo pred nesrečami.

Kljub vročini sva se po obisku templja še malo sprehodila po soseski, se udeležila čudovite tržnice s sveže pripravljeno hrano, si privoščila kosilo in osvežitev ter se nato odpravila proti domu. Tokrat sva bila s songthaew-i uspešnejša. Zamenjala sva le tri, še peš pa sva naredila kak kilometer in po dobri uri in pol sva prispela do metro postaje. Skratka, sam zmajev tempelj je zanimiv, a bolj kot to, me je fascinirala njegova okolica. Vsekakor sem vesela in hvaležna Doris, da me je opozorila na to čudo. Če bo kdo kdaj v Bangkoku in bo hotel videti kaj več od njegovih glavnih znamenitosti, mu priporočam obisk. Spodaj pa še nekaj fotografij.