V tokratnem prispevku sem pisala o:

  • vplivu koronavirusa na vsakodnevno življenje na otoku Koh Lanta in o delni uresničitvi strahov, da moj »varni in rajski« otok, ne bo več tako zelo rajski;
  • »centrih za tujce« in številnih ukrepih proti »zahodnim« tujcem, s katerimi lokalne oblasti nabirajo politične točke;
  • (neverjetnem) pričkanju med tujci in
  • kako si s soujetnico krajšava dneve v karantenskem obdobju.

Že dolgo nisem napisala o svojih izkušnjah s potovanja, a to je zato, ker realno ne potujem več. Potovanje se je spremenilo v dolgo in negotovo čakanje. Se sprašujete, kaj čakam? Tako kot vi, na nove informacije, na konec karantene oziroma stanja pripravljenosti, na jasna pravila, ki bodo oblikovala potek vsakdanjega življenja. Nekateri me sprašujete, kakšne načrte imam za naprej. Realno gledano jih nimam in jih tudi nima smisla delati, saj se zadeve hitro spreminjajo in je vse zelo negotovo. Danes bi namreč morala zapustiti Laos in prispeti v Hanoi. Tajski vizum imam do 7. maja in najverjetneje bom v sedmih dneh po izteku vizuma morala zapustiti državo. Problem je, da letalskih povezav skoraj ni in da so skoraj vse države sveta zaprle meje za tujce, kar pomeni, da razen v Slovenijo ne morem nikamor dalje. Davide je zaprosil italijansko ambasado za nekakšno potrdilo, ki potrjuje, da je v Italiji stanje še vedno kaotično in da med drugim ni letov, s katerimi bi se lahko vrnil domov in upa, da bo s tem lahko podaljšal tajski vizum. Ker na Tajskem ni slovenskega veleposlaništva, je Italijansko prosil tudi v mojem imenu in sedaj čakava, on na zahodni, jaz (z Bouchro) na vzhodni strani otoka.

A nekaj nam je vsem trem postalo jasno, in sicer smo skoraj prepričani, da se ne bomo hoteli vrniti na otok Koh Lanta. Ali pa vsaj ne tako zelo želeli. Vem, da je za številne od vas bil to raj na zemlji in bi se z veseljem vrnili, vendar sama mislim, da bom res srečna, ko ga bom zapustila. Razlog za tovrstno občutje je verjetno čisto normalen. Na otoku sem že en mesec, in to v obdobju, ko se je tudi na Tajskem začela »korona panika« in ko so se dnevno zgodile številne stvari, ki so povzročale nelagodje ter občasno tudi anksioznost.

Kaj se pravzaprav dogaja

V preteklih prispevkih sem večinoma pisala, kaj se dogaja na Tajskem, tokrat pa bom podrobneje opisala lokalno dogajanje. Kot že veste, sem se na otok odpravila, v želji, da si tukaj najdem varen prostor in se tako kot preostali svet izoliram. Spoznala sem Bouchro iz Francije in po nekaj urah, ki sva jih preživeli skupaj v dolgih političnih diskusijah, sva ugotovili, da si želiva to psihološko naporno obdobje preživeti skupaj. Našli sva si zasebno namestitev v majhnem ribiškem mestecu Old Town. Namerno sva se odločili, da ostaneva v mestu, čeprav je do plaže daleč (25 min s skuterjem), vendar nama je ideja, da sva vsaj malo obdani z lokalnim prebivalstvom in da lahko iz svoje terase opazujeva, kako se otroci podijo po ulici, dišala veliko bolj, kot prazni turistični resorti in vsakodnevno poležavanje na plaži.

Prva dva tedna sta bila relativno ustaljena in pogosto tudi dolgočasna, saj je večina ljudi otok zapustila, prav tako pa so zaradi koronavirusa zaprte vse restavracije in druge storitve. S skuterji bi se vsak dan ali vsak drugi dan zapeljali na eno od plaž na drugi strani otoka in tam preživele nekaj ur. Po navadi sva bili skoraj čisto sami na celi plaži, tu in tam je na najpopularnejši in največji Long Beach šel »mimo« naju kak tekač ali sprehajalec. A večinoma sem bila ali sva bili sami in sem brez zadržkov pela na ves glas in plesala po plaži. Večina domačinov in tudi turistov bi se na plažo odpravila šele po 17. uri, midve pa sva se po navadi najkasneje ob 18. uri odpravili proti domu, da sva se izognili vožnji po noči.

Enkrat na teden sva naredili seznam, kaj potrebujeva iz trgovine in se za večji nakup odpravili v pristaniško mesto Saladan, kjer se nahaja edina bolj založeno trgovina. Skratka, moram napisati, da sem v vsem tem času, odkar sem tukaj, resnično pazila, da se premikam minimalno in se čim bolj izogibam ljudem. Zato priznam, da otoka še nisem raziskala (obiskala sem le 4 plaže) in mu mogoče delam krivico. Ampak, krivdo mečem na korono.

»Center za tujce« v luksuznem hotelu

Dobrih 10 dni nazaj, je prišla do tujcev novica, da se 10. aprila zapirajo vsi otoški hoteli in bomo morali vsi turisti na otoku preseliti v dva izbrana hotela blizu pristanišča Saladan. Moram priznati, da me je to najprej čisto prestrašilo. Imeti vse tujce na enem mestu se mi je zdelo najprej nevarno za moje zdravje, saj smo vsi vedeli, da je med tujci tudi veliko takih, ki so pred kratkim prišli na otok iz samih žarišč epidemije – Phuketa, otokov Phi Phi in tudi iz Evrope. Tudi prvi osebi, ki so jima na Lanti uradno potrdili okužbo s koronavirusom, sta pred prihodom obiskala ravno zgoraj omenjene otoke. Tisti, ki smo se že nekaj časa pred tem osamili, smo seveda nasprotovali temu. Kot drugo me je to preveč spominjalo na zgodbe iz zgodovine, četudi ne morem primerjati luksuznega hotela s taborišči.

Lani sem v času, ko sem bila več tednov zaradi poškodbe, prikovana na svojo otroško posteljo pri starših brala Nikjer v Afriki. Knjiga opisuje življenje tujcev, predvsem Židov, ki so iz Evrope pobegnili v Namibijo, in so med drugim kar nekaj časa bili zaprti v hotelski kompleks. Ta scena se mi je te dni velikokrat vrnila v misli.

Poskušala sem racionalizirati odločitev lokalnih oblasti in bilo mi je jasno, da s tem ukrepom želijo omejiti število delujočih hotelov in na tak način zmanjšati število lokalnega osebja, ki mora v službo in ne nazadnje lahko pride v stik s tujci.

Seveda sta hotela bila tudi veliko dražja od ostalih hotelskih kapacitet na otoku. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom moraš odšteti od 350 do 500 € mesečno.    

Tisti, ki smo si našli zasebno nastavitve z lastno kuhinjo, smo se temu uprli oziroma so se v našem imenu za nas potegnili lastniki naših namestitev. Prišlo je do novega pravila, in vsi, ki smo že (pred 4. aprilom – torej pred obvestilom o obvezni selitvi) plačali dolgoročni najem zasebnih namestitev s kuhinjo, lahko ostanemo, kjer smo. Vse, kar smo morali narediti, je podpisati pogodbe z lastniki namestitev in kopije teh pogodb so končale pri policiji, original pa moramo vedno imeti pri sebi.

Ne preseneča, da so številni turisti (kljub temu da je 4. april bil že kar nekaj časa za nami) te dni množično iskali možnost nove in dolgoročne namestitve in Facebook skupine so bile polne oglasov posameznikov. A tisti, ki so končali v, kot se šalimo »detention center« oziroma »centrih za tujce« so se nam pred kratkim oglasili in v Facebook skupino napisali, da pravzaprav ni tako slabo. V hotelih ni veliko ljudi, tako da je v hotelski restavraciji poskrbljeno za socialno distanco. Prav tako so znižali cene hotelske restavracije in je hrana dostopnejša. Dvakrat dnevno jim izmerijo temperaturo. Poleg tega se lahko odpravijo na hotelsko plažo in do bližnjih trgovin. Slednje omenjam, ker se sama nimam več dostopa do teh stvari.

Ko se je 8. aprila izvedelo, da imamo na otoku potrjeno že šesto okužbo, so se začele pojavljati številne govorice, da se v naši provinci Krabi pripravljajo ostrejši ukrepi. Najprej so (KONČNO) zaprli otok, to pomeni, da so zaprli most in onemogočili vožnjo s trajekti. Z otoka ali na otok so lahko potovala le urgentna in dostavna vozila, tisti, ki so morali na letališče (in so že imeli letalske vozovnice) ter tisti, ki so morali službeno na drugi konec. Sedaj lahko most prečkajo le še urgentna in dostavna vozila.  

Po otoku so začeli postavljati kontrolne točke in barikade. In ko sva se 9. aprila hoteli odpraviti do ene od plaž, so naju ustavili na poti in morali sva se obrniti.

Če si farang oziroma tujec, ne smeš iz hiše

Farang je izraz, ki ga na Tajskem uporabljajo za opis »zahodnih« tujcev.

Naslednji dan je bilo jasno, da ne smemo več zapustiti svojih »občin«. A kar je zanimivo, samo tujci (ki niso iz Azije) ne smejo zapustiti svojih občin in samo tujcem merijo temperaturo vse povsod. Tako na primer midve več ne moreva do plaže in tudi ne do bolj založenih trgovin ali restavracij, ki nudijo take-away. Poleg tega so nam prepovedali vožnjo s skuterji, čeprav so samo 3 dni prej zahtevali, da policiji odnesemo podpisane pogodbe o dolgoročnem (vsaj enomesečnem) najemu in originale nosimo vedno s seboj. Nova »pravila« ne dovoljujejo vožnje tujcem in tudi vse agencije, ki so izposodile motorje, kolesa ali avtomobile so nam le-te morale odvzeti, v nasprotnem primeru jim grozijo visoke kazni. Problem v vsem tem je, da pravila niso nikjer zapisana in so neuradna ter odvisna od vsakega posameznika na posamezni kontrolni točki. Tako da, kdaj te spustijo čez, spet drugič so ljudem zaplenili skuterje na licu mesta, in če so zahtevali uradno razlago, je prišla policija in jih odpeljala na postajo, kjer so morali plačati neko kazen, za katero pravzaprav ne vemo, kaj je. Zadnjih 5 dni načeloma ne smemo več zapustiti svojih namestitev, pri tem so mojemu sosedu ustno povedali, da ne smemo niti do trgovin in lekarn v lastnem okrožju. Prav tako so prepovedali vožnjo s tuk tukom ali taksijem, čeprav so dan pred tem govorili, da moramo uporabljati te storitve, če želimo do trgovine. Tudi dostavo iz trgovine so prepovedali, čeprav so še nekaj dni nazaj to uvedli. Novo »pravilo« veleva, da če karkoli potrebujemo, moramo za to prositi Tajce.

Gre pravzaprav za samovoljo lokalnega »šerifa«, ki se je odločil, da tujcem ne dovoli nikakršnega premikanja in to je posameznim tujcem (turistom in tistim, ki na otoku živijo že več let) tudi neposredno povedal. Ko so ga vprašali za pisni dokument, na katerem je jasno zapisano, da tujci ne smemo ven iz hiš, pa je samo zagrozil, da če je bila včeraj kazen 200 THB, danes 5,000 THB, bo jutri 20,000 THB.

Sami sva sicer založeni s hrano in tudi dobro voljo, tako da na naju ta prepoved ne vpliva tako močno, sva pa ugotovili, da se vseeno počutiva nekoliko nelagodno in na trenutke prestrašeno, saj ne veš, kaj lahko pričakuješ. Lokalni veljaki očitno izkoriščajo situacijo, za politični marketing, kjer je zaščita pred »drugim« vedno dobra taktika. Hkrati pa s tem, ko za glavne krivce za širjenje virusa obtožijo tujce, ki češ da nočejo nositi mask in se kar naprej podijo gor in dol po otoku, prikrijejo dejstvo, da niso pravočasno ukrepali, da bi preprečili prihod oziroma širjenje virusa. To bi lahko storili, če bi pravočasno zaprli otok, tako kot so to storili na nekaterih drugih otokih.

Seveda se vsi tujci ne obnašajo odgovorno (ne nosijo mask v zaprtih prostorih, ne spoštujejo pravila socialne distance), a tako je tudi med lokalnim prebivalstvom. Pravzaprav moje videnje (predvsem v Old Townu) je, da se večina tujcev tukaj strogo drži pravil in odkar je obvezno, vedno nosijo maske, med tem, ko večina domačih (kakšnih 70 %) ne.  

Nama je za zdaj vsakič, ko sva želeli, uspelo priti do trgovine, zvečer pa se tudi sprehodiva po vasi. A nekateri znanci, ki živijo tik ob plaži, so nama sporočili, da so se poskusili sprehoditi po plaži, vendar so jih domačini napadli in jih nagnali nazaj domov. 

Boj med tujci ali kako je pandemija vplivala na boj med »drugimi«

Dolgo nisem vedela, če sploh pisati o tem in kako napisati. In po pravici se mi že sama misel na vse to dogajanje res gnusi, ampak mogoče mi bo lažje, če vse skupaj vržem na »papir«. Negotovost, strah in osamljenost lahko v človeku spodbudijo ljubosumje, egoizem, hipokrizijo ter sovraštvo in tudi na »rajskem otoku« ni nič drugače.

Ko so lokalne oblasti (na državnem nivoju pa je za to že pred časom poskrbel minister za zdravje, ki je, kot sem že pisala v enem izmed prejšnjih prispevkov, zahodne tujce označil, za umazance, ki širijo virus), začele komunicirati »proti« tujcem, kot glavnim krivcem za prihod in širitev virusa, so se začele dogajati zanimive zadeve med tujci. Tisti, ki so si na otoku ustvarili dom, so se začeli »ločevati« od tistih, ki smo na otok prišli kot turisti. Oni naj bi se držali lokalnih pravil (nošenje maske, policijska ura, socialna distanca …), mi ne. Oni spoštujejo Tajce in razumejo, da so gosti v njihovi državi, mi ne.

Seveda so nekateri tujci kršili pravila. Predvsem nekateri mladi so na začetku še zmeraj žurali ali igrali odbojko na plaži. In tujci so zgroženo objavljali fotografije v različne Facebook skupine, ki združujejo tujce na otoku. Brali smo lahko javna zgražanja, kako ti mladi ne vedo, da ogrožajo življenja domačinov, ki nimajo dostopa do dobrega zdravstvenega sistema. Hkrati pa so pisali v komentarje, da je bolje, da se to ne prijavi policiji, ker nam bodo zaradi tega lahko prepovedali dostop do plaže. Torej skrb za domačine je zamenjala skrb za lastni privilegij.

Ker so omenjeno skupino, ki je žurala na plaži, sestavljali predvsem francosko govoreči turisti, se je začelo odkrito nasprotovanje Francozom. A potem so se oglasili nekateri francoski turisti, ki so trdili, da gre za arabske Francoze in da imajo Francozi z njimi tudi doma težave.

Ko so začeli ljudje deliti svoje izkušnje s kontrolnimi točkami, bi jih drugi napadli, da to ni res, ker je njim uspelo normalno prečkati točko. Nihče od teh ni niti pomislil, da je to zato, ker so pravila neuradna in vsak »kontrolor« počne, kar se mu v tistem trenutku zdi.

Če je, kdo od turistov vprašal za nasvet, kako se izogniti tem točkam in priti do trgovine, lekarne, so ga na otoku živeči tujci napadli, da mora ostati doma, pri čemer so sami delali mape in razmišljali, kako se izogniti točkam.

Potem so tu še posti, kjer se stoka nad propadom lastnega (turističnega) posla, hkrati pa obtožuje turiste, da so vsega krivi in da mislijo samo nase in kam bodo potovali dalje.

Vem, da so se podobne zadeve dogajale tudi v domovini. Vsakič, ko sem odšla na Facebook, sem lahko videla številna zgražanja. In o tovrstnem zgražanju se je tudi že veliko pisalo. Všeč mi je bila kolumna Mihe Mazzinija, ki je pisal o tem fenomenu »poročanja o neodgovornih sodržavljanih« in jo priporočam za branje.

Skratka, na potovanjih, name največji vtis naredijo ljudje in seveda hrana (moram biti poštena). Narava in kultura sta pomembni, a dejstvo je, da sem po navadi zaradi gostoljubnosti ljudi doživela najlepše potovalne trenutke v najmanj turističnih predelih. Zato Koh Lanta name ni naredila dobrega vtisa. Zavedam pa se, da se soočamo z res težkimi časi in ljudje so prestrašeni ter se vedejo drugače in verjetno bi podobno situacijo doživela kjerkoli drugje (kot smo videli, tudi doma). Če se izredne razmere končajo 30. aprila, bom imela še 7 dni časa (do izteka vizuma), da raziščem otok in okolico in upam, da bo to priložnost, da popravim vtis.

Kaj torej počneva te dni?

Tako kot vi – dolgočasiva se. Malo čistiva, bereva, visiva na družabnih omrežjih in neprestano kuhava oziroma jaz kuham, Bouchra peče. In moram napisati, da je kuhanje z omejenimi sestavinami in še bolj omejeno posodo oziroma kuhinjskimi pripomočki res izziv in včasih se nama res zdi, da sva v francoskem (survivour) resničnostnem šovu Koh Lanta.

Ni pečice, pecilnega praška, mikserja … ma ni panike! Sedaj lahko bananino torto pripravite tudi v voku. Recept:

Tiste redke trenutke, ki jih preživiva zunaj, izkoristiva za »raziskovanje« vasice oziroma posedava na pomolu in se hladiva. Temperature tukaj se namreč dvignejo tudi do 34 stopinj, ob 70-80 procentni vlagi pa imamo občutek, da je 38-40 stopinj.

Več o Old Townu pa v naslednjem prispevku.