V tokratnem prispevku sem pisala:
- o tako imenovanih pljučih Bangkoka oziroma zeleni oazi sredi mesta in
- o ribjih dvobojih, ki to niso.
Ob omembi Bangkoka nas večina najprej pomislim na visoke stolpnice, nakupovalne centre, številne templje, stojnice, mestni vrvež in hrup. Čeprav sem ljubiteljica velikih mest, mi je zelo pomembno, da imajo le-ta tudi možnost pobega v zelene oaze. Zato sem se najprej pozanimala, kam radi pobegnejo domačini, ko se želijo sprehoditi. In izvedela: Bang Krachao!
Bang Krachao ali “pljuča Bangkoka”
Bang krachao (znan tudi kot Phra Pradaeng Peninsula) mnogi zamenjujejo za otok, vendar bi ga prej lahko označili za polotok, čeprav tudi to verjetno ni pravilno. Gre za predel, ki ga z večine strani obdaja reka Chao Phraya. Do njega sicer lahko pridete tudi z avtom, a je treba narediti kar velik krog. Zato se večina tja odpravi s taksi ladjico, ki te v petih minutah pripelje na drugo stran. Gre za področje, na katerem skoraj ne boste opazili avtomobilov, saj na večjem delu “otoka” ni razvite primerne infrastrukture – cest. Tako sem jih v celem dnevu naštela le 7. Zato pa sta na »otoku« glavna prevozna sredstva kolo in skuterji.
Predvsem vožnja s kolesi (za 60 THB si ga lahko izposodite takoj v pristanišču) je postala zelo popularna aktivnost med bangkoškimi izletniki in pa tudi med turisti, čeprav na (mojo) srečo slednji še niso množično odkrili tega čudovitega predela. Lokalne oblasti so sicer imele ideje, da bi zgradile nekakšne luksuzne turistične marine, vendar so zaradi upora prebivalcev za enkrat ustavile gradnjo. Upam, da pri tem tudi ostane.
Na izlet sem odšla skupaj s skupino couchsurferjev (CS Monthly Cycling at Bangkrachao). Gre za skupino, ki se enkrat mesečno srečuje, pridruži pa se jim lahko kdorkoli. Tokrat nas ni bilo veliko. Skupino 13 smo sestavljali trije turisti, nekaj ekspatov (iz Japonske in Indonezije) in domačini (no, nekateri so se v Bangkok preselili iz Chiang Maya ali drugih predelov Tajske).
Prva stvar, ki jo takoj po nekaj metrih kolesarjenja opaziš, je neizmerna tišina. Tu in tam slišiš zvok kakšnega skuterja, a je to za razliko od Bangkoka skoraj tišina.
Vožnja po ozkih poteh mimo dreves mangov, banan in kokosov je čudovita, čeprav na nekaterih mestih kar malo nevarna. Še posebej, kadar nasproti sebe srečaš voznika skuterja. A vendar so vsi domačini zelo uvidevni in so vedno pustili kolesarje naprej.
Na poti smo se ustavili na nekaj mestih. Najprej smo si ogledali The Siamese Fighting Fish gallery. Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj priznam svojo zablodo ali ne, a ko sem prebrala itinerarij mi najprej ni bilo nič jasno, kakšne boji rib me čakajo in ali res to hočem videti (spomin na peteline, ki čakajo na svoj boj, je bil še zelo živ). Ob prihodu do mesta sem ugotovila, da gre za nekakšno akvarijsko razstavo tako imenovanih Siamskih bojnih ribic (Betta splendens), ki so precej razširjena in poznana vrsta rib in je pogosta prebivalka številnih domačih akvarijev tudi v Sloveniji.
Za tiste, ki tako kot jaz niste vedeli, naj napišem, da je ribica (a le samček) prepoznavna po svoji barvitosti. Gre za bolj temperamentno ribico, predvsem samci so lahko med seboj zelo agresivni in so se sposobni bojevati do smrti. Obstaja 73 vrst siamskih bojnih ribic in vse izhajajo iz jugovzhodne Azije. Najbolj znane Betta splendens so endemična vrsta in jih najdemo v rekah Mekong in Chao Phraya. Večina tistih, ki jih najdemo trgovinah z živalmi pa so vzgojene v ribjih gojiščih na Tajskem. Leta 2019 so oblasti na Tajskem siamsko bojno ribico, zaradi »zgodovinskega in kulturnega pomena« razglasile za Tajsko nacionalno vodno žival (mimogrede, Tajska nacionalna žival je slon). Številne starejše generacije se namreč z nostalgijo spominjajo, kako so v otroštvu lovili ribice in se z njimi igrali in trgovali. Nekaj podobnega, kot smo se mi igrali in trgovali s frnikolami, ki so prav tako bile pisane. Današnji otroci na Tajskem, žal zaradi kmetijskih in gradbenih posegov, ki vplivajo na slabo stanje rek, redko vidijo ribice v naravnem okolju, temveč le še v akvarijih.
Pot smo nadaljevali do lokalnega sejma Bang Nam Phueng, kjer smo si privoščili kosilo in kjer sem se prvič srečala s tajskimi sladicami (če ne štejem mango sticky rice). Samo ena beseda lahko opiše okus: BOŽANSKO!
Ustavili smo se še v relativno novi kavarni in hotelu Bangkok Tree House. Gre za nekakšen butični hotel, ki promovira ekološki turizem. Oblika hotela naj bi spominjala na ptičje gnezdo.
40-kilometrsko kolesarjenje, prek rečnih kanalov, ponekod gostega gozda ali grmičevja ter po cesti in novo urejenih kolesarskih poteh smo končali okoli šeste ure zvečer. S čudovitim pogledom na sončni zahod smo se z ladjico zapeljali nazaj v urbano džunglo. Ob prihodu v hostel in čudnih pogledih kolegov in gostov sem dojela, da sem popolnoma opečena, saj se cel dan nisem namazala s kremo za sončenje, čeprav sem jo imela s seboj. Ampak, dopust ni dopust, če nisi vsaj enkrat opečen.