V prispevku pred vami sem pisala o

  • otoku Koh Lanta,
  • številnih mošejah na otoku,
  • Old Townu, ki je kljub svojemu imenu bolj vas kot mesto in
  • posledicah velikega cunamija leta 2004.

Predvsem pa sem vam tokrat ponudila več fotografij in manj besed.

Koh Lanta je otok v Andamanskem morju, ki sem ga pred dobrim mesecem izbrala za svoje zatočišče v času, ko se svet spopada s koronavirusom. Preden sem se odpravila na otok, nisem o njem vedela ničesar. Le-to, da ste ga številni med vami obiskali, da vam je bil zelo všeč in ste mi ga večkrat priporočali. Virus je na žalost hitro prišel tudi na Lanto in kako se z njim spopadajo tu oziroma, kakšno je otoško življenje (tujcev) v času pandemije, si lahko preberete v starejšem prispevku. Tokrat pa kot obljubljeno nekaj več o Lanti in samem mestecu Old Town.

Umestitev

Koh Lanta je okrožje v provinci Krabi, približno 70 km od mesta Krabi. Okrožje sestavljajo trije glavni otoki – Koh Klang, ki ga od kopna ločuje majhna reka (v tajščini: klong) in prevozni most, manjši Koh Lanta Noi in najposeljenejši Koh Lanta Yai, pogosto imenovan tudi samo kot Koh Lanta. Slednja otoka skupaj s 50 majhnimi otočki tvorijo narodni park Mu Ko Lanta.

Otoka Koh Klang in Koh Lanta Yai sta od 2016 prav tako povezana z mostom. Otok, na katerem sem se ustalila, upam pa, da ne bom pustila korenin, Koh Lanta Yai je velik okoli 81 km2 in ima okoli 11.000 prebivalcev.

Za primerjavo: največji hrvaški otok Krk, na katerem sem preživela velik del svojega življenja, meri 405,87 km2 in ima po zadnjem štetju (leta 2011) nekaj več kot 19.000 prebivalcev.

Glavno mesto otoka predstavlja Ban Saladan. Sicer ga bolj težko označimo za mesto. Gre za večjo in razvitejšo pristaniško vas na severu otoka, z rednimi trajektnimi linijami do kopna in otokov Phuket ter Phi Phi.

Plaže so na zahodni strani otoka, nekaj manj dostopnejših plaž pa je na skrajnem jugu otoka. Otok še ni tako turistično razvit, kot na primer Phuket ali Phi Phi otoki pa vendar postaja tudi zaradi mostu čedalje bolj popularen med turisti in na. otoku je opaziti ogromno število novo zgrajenih bungalovov in turističnih resorjev.

Budistične templje so zamenjale mošeje

Priznam, da si o otoku nisem čisto nič prebrala in pravzaprav nisem vedela, kam grem. Moja prva ideja je bila, da se vrnem na večini neznani, majhen otok Koh Phayam, na katerem sem februarja preživela slaba dva tedna. Glede na to, da v provinci Rannon še ni potrjenega primera koronavirusa, mi je žal, da nisem poslušala svojega občutka. A občutek sem zatajila s pretiranim racionaliziranjem. Namreč, razmišljala sem, da je Koh Lanta boljša izbira, saj je bližnje mesto Krabi veliko bolj turistično in ima tudi boljšo zdravstveno oskrbo, da bom lažje našla še kakega sopotnika oziroma sopotnico v podobni situaciji, da je Lanta povezana z mostom in najpomembnejše, da ima Krabi mednarodno letališče, kar pomeni, da bom, ko se meje odprejo in letala ponovno začnejo leteti, lažje zapustila Tajsko. Četudi so vse te prednosti ob trenutni situaciji na otoku zanemarljive, sem vesela, da sem našla odlično družbo. 

Skratka, ko sem prispela na otok, sem ugotovila, da so na otoku številne mošeje in da je večinsko prebivalstvo (kar okoli 80 %) muslimanov.

Četudi je v Bangkoku okoli milijon prebivalcev islamske veroizpovedi in lahko predvsem (na zahodni strani) opaziš številne mošeje, ter je tudi sam Ratshatewi- predel, v katerem sem stanovala bil večinsko muslimanski, si nekako še vedno neprestano obdan s templji in budistično ikonografijo in nimaš občutka, da nekje v državi prevladuje katera koli druga veroizpoved. A na skrajnem jugu Tajske (v treh provincah, ki mejijo z Malezijo) živi več kot 80 odstotkov muslimanov. In bližina Malezije ter teh provinc je občutiti tudi v provinci Krabi, še posebej pa na otoku Koh Lanta.  

  • Mošeja v Old Townu. V vsaki otoški vasici je videti takšne skromne manjše mošeje. Edina večja je pri Ban Saladanu.
    Mošeja v Old Townu. V vsaki otoški vasici je videti takšne skromne manjše mošeje. Edina večja je pri Ban Saladanu.  

Ker na Lanti prevladujejo prebivalci islamske veroizpovedi, so na otoku le trije budistični templji. Eden od teh je v Old Townu. Na prvi oblačni dan, ko se je po deževni noči temperastura zraka spustila na 29 (in še preden so nam prepovedali pohajkovanje), sem se odpravila na krajši sprehod po vasi. Med drugim sem obiskala tudi tempelj. Po številnih templjih, ki sem jih obiskala v Bangkoku in Kambodži, lahko napišem, da ta ni nič posebnega. Gre za večji, ograjen, a odprt prostor, v katerem je večji- glavni tempelj, okoli njega pa so še manjši templji, muzej budizma, skromne namestitvene hišice za duhovnike in pa igrala, klopce in mize za obiskovalce. Mimogrede ta prostor naj bi bil tudi nama najbližji evakuacijski center v primeru cunamija. Tempelj sem obiskala ravno malo pred dvanajsto uro in duhovniki so končali s svojim kosilom in zadnjim dnevnim obrokom. Po 12. uri duhovniki, namreč ne smejo več jesti. Med raziskovanjem sem dvakrat naletela na različna duhovnika in oba sta mi pokazala na glavni tempelj in dejala »go eat« in pa »go food«. Zahvalila sem se jima, a ker sem malo pred tem zajtrkovala, sem ponudbo odklonila. Videla pa sem, da so viške hrane, kot je to v budistični navadi, podarili nekaterim mimoidočim domačinom.

  • Znotraj “tempeljskega kompleksa”. Desno se nahaja glavni tempelj.
  • Muzej budizma.
  • Znotraj “kompleksa” sta pravzaprav dva “večja” templja.

Vasica Old Town
  • “Promenada” skozi stari del mesta Old Town.

Old Town se nahaja na vzhodni strani otoka. Gre za eno prvih poseljenih območij otoka, življenje na njem pa so si prvi ustvarili tako imenovani pripadniki morskih nomadov (sea gypsies). Tekom let se je naselje razvilo v vas ter nato v pomembno pristaniško in trgovsko središče.

Vzhodna obala otoka je namreč skozi vse leto dobro zaščitena pred vremenskimi nevšečnostmi in je zagotavljala varno postajališče za (predvsem) plovila kitajskih in arabskih trgovcev, ki so plula in trgovala med Phuketom, Penangom in Singapurjem.

Dejansko je bil Old Town še pred približno 50-60 let glavno mesto otoka in edino pristanišče, ki je omogočalo dostop do otoka. Kasneje je, ker je bližje kopnu, to vlogo prevzelo mestece Ban Saladan na zahodni strani otoka. Old Town pa je še vedno v veliki meri ostal v prvotni podobi in je popolnoma drugačen od tistega, kar lahko vidite in doživite na zahodni obali otoka.

V starem »mestnem jedru« z eno in edino promenado oziroma ulico (dolgo kakšnih 500 metrov) se čuti izrazit kitajski vpliv. Poleg lantern so namreč še vedno vidne originalne lesene kitajske trgovinice oziroma v angleščini shophouse. Gre za v jugovzhodni Aziji tipično stavbo oziroma hiško, ki jo tvori trgovina, ki se »odpira« na pločnik, hkrati pa se v ozadju ali v drugem nadstropju objekt uporablja tudi kot prebivališče trgovca. Mestno jedro dopolnjujejo številne male trgovinice, restavracije in manjše lesene hiške, zgrajene na kolih nad morjem, ki so danes predvsem namenjene turistom.

  • Cesta v staro “mestno” jedro. Desno je krožni tok in “promenada”. Pot naravnost vodi do dolgega pomola, uličica levo pa vodi do naselja ribiških in počitniških hiš.
  • Krožni tok, ki sicer ne služi svojemu namenu, saj ga nihče ne uporablja na tak način.
  • Med hiškami in trgovinicami je kitajski tempelj.
  • Točno nasproti Kitajskega templja se nahaja njegov drugi del, ki je nad vodo.
  • Obiska templja ne priporočam ob sončni pripeki, saj se moraš za obisk templja sezuti, hoditi bos po vreli podlagi pa ni prijetno.
  • Včasih me osrečijo res čudne stvari. Kot na primer ta oglasni baner, ki se je nekega jutra pojavil na eni od hiš.
  • Pred pomolom se nahaja nekakšen objekt, ki bi lahko služil kot pokrita tržnica ali sejemsko središče, a nisem prepričana, če pravilno sklepam, saj trenutno vse sameva.
  • Na potovanjih me vedno znova preseneti, koliko zapuščenih posameznih natikačev je mogoče videti po cesti. Kako lahko izgubiš šlapo in zakaj se ne ustaviš, da bi jo pobral nazaj?
  • Projekt lokalne šole, o vseprisotni plastiki in njenem negativnem vplivu na morje.

Šola
  • Skupni prostor (dvorana za prireditve)
  • Fotografije kralja so vidne na vsakem koraku.
  • Žal nisem ugotovila, kaj naj bi to predstavljalo.
  • Pred učilnico geografije.
  • Kako se zaščititi pred koronavirusom.
  • Ljubezen do kralja je vidna tudi na plakatu, ki obravnava valentinovo.

Laanta-Lanta festival

Vsako leto se v času prve marčevske polne lune odvija festival Laanta-Lanta. Gre za tridnevni kulinarično- glasbeni festival, ki gosti nadarjene kuharje iz luksuznih otoških letovišč ter številne lokalne pripravljavce hrane.

  • Pomol predstavlja glavno sprehajališče ali prostor za večernjo rekreacijo. Zastavice pa spominjajo na festivalski čas.
  • Vsak večer so na pomolu številni ribiči. Nekateri se z ribiškimi palicami odpravijo ujet večerjo, spet drugi lovijo ribe za prodajo.
Muzej

Old Town ima tudi muzej, ki nudi informacije o zgodovini otoka. Sama muzeja še nisem uspela obiskati, ker so zaradi koronavirusa vse tovrstne zadeve zaprte. A kar sem uspela prebrati, je, da v muzeju hranijo CELO sliko njegovega veličanstva – kralja, kako sedi na eni od skal na Koh Lanti, ki jo je obiskal v mladosti. Skratka, gre za nekaj, na kar so očitno zelo ponosni.

Pokopališče

Med sprehajanjem sem naletela na dve majhni pokopališči. Glede na to, da je večina prebivalcev na otoku muslimanov, mi nikakor ni bilo jasno, kako to, da ni islamskih pokopališč. Namreč iskala sem pokopališče z muslimanskimi nagrobniki oziroma bašluki, ki jih poznamo pri nas. Zato sem za razlago prosila svojega najemodajalca. Razložil mi je, da so skoraj vsa pokopališča, ki sem jih videla na otoku islamska oziroma skupna, saj budisti večinoma kremirajo posmrtne ostanke in pogosto raztrosijo pepel.

  • Krematoriji so svečani “spomeniki” na javnih površinah.

Trgovine

Ko ne smeš nikamor, razen po osnovne življenjske potrebščine, moraš temu tudi v prispevku nameniti nekaj pozornosti. Na otoku se redno, a vsak dan v drugem mestu odvijajo tržnice. Gre za glavni vir sveže zelenjave, sadja, mesa, rib in drugih podobnih izdelkov. Žal sva imeli možnost obiskati tržnico le najino prvo nedeljo v Old Townu, saj se od aprila nadalje ta ne odvija več. Prepričani sva bili, da je to zaradi koronavirusa, sedaj predvidevava, da je zaradi konca turistične sezone, saj se tržnice drugje po otoku normalno odvijajo.

  • Sveže pripravljen sladki ali slani bananin čips.
  • Odkar ni več rednih tedenskih tržnic, lahko svežo zelenjavo in sadje kupiva le še v tej trgovinici. Občasno se pojavi še kakšna stojnica s sadjem. 

Zgornja fotografija prikazuje nekakšno (»trgovsko«) središče, ki se nahaja na vhodu v Old Town ob glavni otoški cesti. 7/11 je največja tajska trgovinska veriga z osnovnimi potrebščinami (brez sveže zelenjave ali mesa oziroma sestavinami, kot so moka, makaroni …). Ob trgovini so pogosto postavljene mobilne prikolice, ki ponujajo različne ražnjiče in pa tajske palačinke imenovane roti. Na skrajni levi strani je stojnica, kjer prodajajo tajski (ledeni) čaj – odlična zadeva, če si hočete privoščiti osvežilni napitek. Vmes se nahaja ena redkih, odprtih lokalnih restavracij. Gre pravzaprav za nekakšno pokrito tržnico, kjer eno od stojnic, najema družina, ki nudi odlično kuho. Na začetku sva lahko tam še sedeli, sedaj pa je dovoljen le še take-away in v preteklih dneh sva ga začeli pridno izkoriščati. Tako so na najinem dnevnem meniju redno jedi, kot so pad thai, ocvrti riž z zelenjavo, rižota ali juha tom jum z morskimi sadeži ter papajina solata. Večina stvari na meniju je 50 baht (1,40 €), tom jum juha z morskimi sadeži pa 90 baht (2,5 €).

  • Ker smo v času ramadana, so se stojnice ta teden nekoliko spremenile. Namesto palačink se te dni prodajajo različne sladice.
  • Najin najljubši kotiček na otoku.
  • Tajski čaj
  • Ker gre za napitek, ki je med lokalnim prebivalstvom pomemben dnevni obred, sva ugotovili, da naju ne bo nihče grdo gledal, če se enkrat na dan odpraviva ponj in si tako privoščiva še en dodaten sprehod na dan.
  • Ugotovili sva tudi, da če si privoščiva sladoled ali tajski čaj (na fotografiji), se lahko del poti domov sprehodiva brez maske. Male pogruntavščine, ki olajšajo življenje, saj je pri 35 stopinjah, dihanje z masko res nemogoče.

Cunami

Cunami je leta 2004 zadel tudi Koh Lanto. A na srečo, Lanta zaradi svoje posebne oblike in smeri valovanja morja ni bila tako zelo prizadeta, kot bližnji Phuket in drugi otoki. A vseeno, sedem valov je v Old Townu in okoliških vaseh prizadelo 193 družin in uničil 23 hiš. Obnova vasi je trajala kar nekaj let in je bila predvsem dosežena s pomočjo mednarodnih donacij in organizacij, ki so prispevale sredstva za izgradnjo novih hiš, nakup bark za ribiče ter v prvih mesecih predvsem hrano, saj ribiči zaradi številnih trupel v morju in strahu pred ponovitvijo cunamija niso želeli v ribolov.

  • Ruševine, ki spominjajo na opustošenje cunamija leta 2004.

Več o posledicah cunamija v Old Townu in bližnjih vasicah si lahko preberete v prispevku Unicefa, v katerem je predstavljena zgodba sosede Ampai in pa v raziskavi Crucible For Survival, ki je delno dostopna na Google Books.

Po uničujočem cunamiju so na Tajskem razvili sistem, ki opozarja na cunami in na Koh Lanti je med drugim postavljenih tudi pet opozorilnih stolpov.

  • Eno od naselij v Old Townu, zgrajenih, s pomočjo mednarodne donacije.

Najino zatočišče

Kot sem že omenila, so na južni strani vasice, ob morju številne skromne lesene ribiške hiške, med katerimi pa so začele rasti modernejše in relativno velike hiše, ki so večinoma v lasti zahodnih tujcev, ki bodisi živijo bodisi oddajajo. V eni od teh sva doma tudi midve z Bouchro.

  • Luksuzna družinska vila, namenjena turistom, ki meji na skromno prebivališče treh ribiških družin. Ribiška hiška ni tako majhna, kot se zdi, saj so hiše tu nižje, a zelo dolge, vendar pa je razlika vseeno očitna. Hiša, v kateri živim, je za vilo.
  • Nivo morja za hišo je prenizko za kopanje (in morje tu je dobesedno vroče), a idealno za otroke.
  • Ob oseki, se lahko sprehodiš pod hišami, a moraš biti previden, zaradi številnih (tudi ostrih) odpadkov.
  • Najina ulica

Sprehod po najini ulici daje občutek, da nisva na nekem rajskem otoku, temveč na nekakšni vasi, ki je, od kakšne vasi pri nas razlikuje le zelenje, ki jo obdaja. Tu nas namreč večinoma obdajajo palme s kokosi in drevesa tamarina in oboje se je te dni obiralo. Drugače pa naju obdaja pravo malo »životinjsko carstvo«. Poleg mačka Lea, ki nama je pripadal skupaj s hišo, se je v zadnjem tednu (odkar se je eden od sosedov vrnil v Nemčijo) pri nama naselila še Tečka. Redno naju obiskujejo ali pa se nama pridružijo na verandi še pet drugih mačk, štirje psi, petelini, kokoši in piščanci, kuščarji in po dežju številne žabe, ki oddajajo neverjetni zvok. Moram priznati, da me ti obiski ob pomanjkanju družabnega življenja rešujejo. 

Najina hiša je pravzaprav Guest house s sedmimi spalnicami. Midve imava sicer dostop do dveh (pač vsaka svojo) s terasami v prvem nadstropju in s prostorno kuhinjo, dnevno sobo ter verando v pritličju.

  • Večere večinoma preživiva v mreži na balkonu.

Na koncu najine uličice je nekakšno divje pristanišče polno ribiških čolničkov. Od tu sem imela pogled na enega najlepših sončnih vzhodov v svojem življenju. Sprehajalnih poti ob morju ni, in četudi je čez dan oseka velika, se je zaradi peščenega blata kar težko sprehajati. A, ker mi po novem policija ne pusti niti do pomola, mi drugega ne preostane.

Toliko o Old Townu. Mislim, da sem vam vsaj slikovno predstavila vsak aspekt te vasice, ki mi je na voljo v tem karantenskem času. Če bo vse po sreči, bodo čez tri dni omilili ukrepe in mogoče bom končno lahko raziskala otok.