V tem prispevku boste
- izvedeli, kako je videti Bangkok daleč od oči turistov,
- spoznali proces, ko moški postane budistični menih
- in slišali, kako sem na tajskem družinskem kosilu končala z mikrofonom v roki.
V Bangkoku sem že teden dni in moram priznati, da si skoraj nisem ogledala še nobene turistične znamenitosti. Vendar pa to ne pomeni, da nisem ničesar videla ali doživela. Ravno nasprotno, dogaja sto na uro. S kolegom iz hostla, Mirkom (s Sicilije), ki živi na Tajskem že dve leti, raziskujem »ne turistične« predele in vedno znova se znajdeva v nekih čudnih, že skoraj filmskih situacijah.
Mirko rad preživlja dneve v tako imenovanih barakarskih naseljih (angleško: slum), daleč od turistov, ali kot pravi sam, v srcu Bangkoka med spregledanimi prebivalci tega mesta.
In tako me je peljal na sprehod po dveh barakarskih naseljih. Najprej sva obiskala Makkasan.
Ta je manjši in je nastal ob oziroma na reki Mae Nam Chao Phraya. Med tem, ko se sprehajava po ozkih uličicah in mostovih, opazujeva skromna, pogosto enosobna prebivališča, ki jih nemalokrat krasijo s cvetočimi lončnicami in školjkami okrašeni vhodi in terase. Z rokami v položaju molitve pozdravljava mimoidoče. Savadikraaap (Dober dan), nama z nasmeški, spet drugič zmedeno odzdravljajo nazaj. Ko prideva do slepe ulice, naju usmerijo v pravo smer.
Naselje je čisto ob začetku relativno nove avtoceste. Mirko mi pokaže na vodo pod avtocesto in pove, da so ceste zgradili nad reko in jo na ta način popolnoma prekrili. S tem je mesto, ki so ga včasih, zaradi številnih rečnih kanalov, označevali kot Benetke Daljnega vzhoda popolnoma spremenilo podobo. Številni prebivalci pa so se zaradi tega morali preseliti, saj so njihova skromna prebivališča porušili med gradnjo ceste.
Čez nekaj časa prideva do skupine otrok, ki nama na hitro pokažejo, kaj vse znajo povedati v angleščini. V enem trenutku začnejo prositi za denar: »give me money, give me«. V tem trenutku iz nekega grmovja pridejo njihovi starši, jih naderejo in se nama začnejo opravičevati. Mirko sicer podvomi o iskrenosti staršev in pravi, da so ti otroci najverjetneje uporabljeni za prosjačenje, ker so takoj vedeli, kaj morajo vprašati … Mogoče res, kdo bi vedel.
Nadaljujeva še malo naprej in prideva do številnih petelinov, vsak zaprt v svojo kletko. Okoli njih številni moški. Sama sem seveda naivno pomislila, da gre za prodajo petelinov, a mi je Mirko v smehu razložil, da ne, temveč za petelinje boje in mi s prstom pokaže na ograjen prostor, kjer se ti boji odvijajo. Nisem navdušena nad tem, vendar tega ne pokažem, nasprotno, vprašam, če lahko fotografiram in ponosno mi pozirajo.
S taksijem se odpraviva do naslednjega barakarskega naselja, Mirkovega najljubšega, Klong toey. V tem naselji živi okoli 60.000 ljudi, in kot pravi, so ljudje tukaj veliko bolj odprti. Slednje se nama je potrdilo 10 minut po prihodu. Med sprehodom po tračnicah, ob robu katerih so postavljene hiške in ob katerih se ob koncu tedna redno odvijajo marketi, opaziva, da imajo v eni hiški nekakšno zabavo. Malo postojiva in dobesedno strmiva skozi okno skoraj celo minuto, nato greva dalje. V enem trenutku za nama stopi gospod in zakriči: »Hello, stop! Do you want to join us?« Prvi Mirkov odgovor nazaj je bil, o pa vi zelo dobro govorite angleško. Nakar mu gospod (Peter) v smehu odgovori, da to zato, ker je iz Danske. Razloži, da je žena Tajka in sta se po upokojitvi odločila vrniti in živeti na Tajskem. Pove, da imajo družinsko zabavo, ker je nečak postal (budistični) menih.
Na Tajskem je budistična vera med prebivalstvom zelo pomembna. In ko se (mladi) moški odloči za to pot, je to velika čast za družino. Dogodek spremlja slovesnost, ki vključuje številne tradicionalne običaje. Podrobnejši opis ceremonije lahko preberete TU.
Po uradni in svečani ceremoniji starši po navadi prenočijo z menihom v samostanu, preostali pa se vrnejo domov, kjer sledi velika zabava, ki vključuje veliko hrane, pijače in glasbo. Glasba v živo, tajski viski in pivo ter karaoke so nujne. Karaoke!!! Sedaj vam je jasno, zakaj se nisem mogla odreči povabilu na zabavo. Karaoke time is my favourite time.
Zanimivo pri njihovih karaokah je to, da imajo zraven nujno še svoje instrumente: raznolike činele, lesene bobne in nekakšne robotske back vokale oziroma čudno zvenečo matrico. Čeprav obožujem karaoke, imam čisto vedno strašansko tremo pred »nastopom«. Tokrat mi tudi ni bilo čisto jasno, kako bom izpeljala svoj nastop, če so karaoke v tajščini. A so imeli nekaj pesmi tudi v angleščini. Njihov prvi predlog je bil Dream dream dream, pesem, ki je ne poznam. Drugi Hotel California??!! Temu sem se uprla, ker gre po mojem mnenju za najdaljšo možno pesem. Tretji predlog je bil Zombie … Sicer se mi je zdela pesem čisto neprimerna za slovesnost (ali pa tudi ne, če sem malo nesramna :)), vendar pa mi je bilo nerodno spet protestirati in tako sem pristala in se drla o zombijih in bombah v glavah!
Po dveh kozarcih piva, prvem krogu nastopov sva se odpravila dalje. Z nama je odšel tudi Peter, saj so vsi enoglasno trdili, da je v naselju (predvsem ponoči) nevarno in da se lahko izgubiva ter naju bo tema ujela, preden bova spet na varnem. Sama sva bila prepričana, da sva čisto varna, vendar sva razumela, da imajo občutek nekakšne odgovornosti in jima nisva hotela oporekati.
Peter nama je pokazal nekaj stvari in odgovoril na številna vprašanja, kar je vsekakor bil plus. Kot zanimivost naj povem, da so zaradi velikega požara, ki se je zgodil leta nazaj v podobnem naselju in v katerem je umrlo veliko ljudi, oblasti in prebivalci uvedli številne previdnostne ukrepe.
Tako večina prebivalcev na primer ne kadi na uličicah. Postavili so tudi 4 popolnoma prostovoljske gasilne postaje. To so male hišice s skromno gasilsko opremo. Omenjenih postaj je sicer čisto premalo, a so te zadeve dopolnili z gasilnimi aparati, ki jih oblasti redno servisirajo in menjavajo in ki so vidni vsakih nekaj metrov.
Prijeten obisk sva zaključila, tik preden se je zmračilo. Odpravila sva se v kinoteko, kamor naju dopoldne niso spustili. A o tem drugič.
