Danes praznujem 100. dan, odkar sem pristala v jugovzhodni Aziji. Ob tem “jubileju”, sem si najprej privoščila ledeni cappucino in verjetno najbolj popularno tajsko sladico mango sticky rice. Vse skupaj je bilo toliko bolj praznično, saj sem prvič po karanteni oziroma več kot mesecu in pol spet sedela v restavraciji. In to na terasi nad morjem, s čudovitim pogledom na vzhodne otoke otočja Koh Lanta. V popolnoma prazni restavraciji, z umirjenimi tajskimi ljubezenskimi popevkami v ozadju, sem v senčki, z rahlim vetrcem, ki je 35 stopinj naredil znosnejše, prebirala svoj blokec z mislimi in dnevnimi ugotovitvami, ki so se nabrale v teh stotih dneh. Vsake toliko sem se na glas zasmejala. Potem pa pomislila. “Stara, uspelo ti je. Kljub vsem strahovom, ki si jih imela pred samim odhodom in kljub pandemiji, ki je popolnoma spremenila potovalne načrte in me oddaljila od nekaterih krasnih ljudi, s katerimi sem nameravala obiskati in doživeti nove kraje in države, ti uživaš! In živiš svojo avanturo!”

Ko sem prišla domov, sem prižgala računalnik in vzhičeno pregledovala fotografije s potovanja. Ugotovila sem, da sem kljub temu, da sem obtičala na Koh Lanti (danes je 55. dan, odkar sem prispela na otok), v teh stotih dneh veliko doživela in obiskala številne bolj ali manj turistične zadeve ter okusila vrhunsko hrano. Predvsem pa sem spoznala čudovite ljudi. Nekaterih žal nisem ujela v objektivu, a tu so spomini in družbena omrežja, ki nas še vedno povezujejo.

Vzhičenost, veselje in zadovoljstvo, ki jih doživljam danes, so le še potrdili odločitev, ki sem jo pred nekaj dnevi delila s svojimi bližnjimi, in sicer, da si želim še naprej potovati. Da še nisem potešila svojega popotniškega duha, in če se bo le dalo, se še nekaj časa ne bom vrnila domov. Delno je za to zagotovo kriv koronavirus, a mislim, da sem že takoj na začetku potovanja ugotovila, da bo to daljše, kot sem sprva mislila, da bom zdržala. Skratka, počakala bom, da se odprejo meje med provincami in najprej obiskala druge predele Tajske. Pred iztekom vizuma (ki so nam ga oblasti avtomatično podaljšale do konca julija) pa bo že bolj jasno, če bom lahko obiskala še katero azijsko državo, ali pa bom potovanje nadaljevala po Evropi, kjer so številne države (Gruzija, Grčija, Češka) napovedale odprtje mej tudi za turistične obiske.

A o nadaljnjih načrtih vas bom obveščala sproti. Sedaj želim z vami deliti fotografije, ki so zaznamovale zadnjih 100 dni. O nekaterih dogodkih in krajih sem že pisala, o drugih še bom. Ampak “sabai sabai”, kot bi rekli Tajci.