… ali drugače povedano: lep pozdrav iz Bangkoka!
V tokratnem prispevku boste izvedeli:
- kako to, da Bangkok velja za mesto z najdaljšim imenom na svetu,
- katere turistične točke sem obiskala in
- kje lahko pričakujete najlepše razglede.
Sedaj se verjetno sprašujete, ali znam šteti, ker imata tako Postojna kot Ljubljana več črk v svojem imenu kot Bangkok. In odgovor je, znam, nisem se zmotila in o tem priča tudi Guinesova knjiga rekordov.
Bangkok je namreč skrajšano ime za tajsko prestolnico. “Pravo” ime ji je nadel, leta 1782 novo okronani prestolonaslednik Rama I. Želel je namreč, da se ime nove tajske prestolnice ujema z njegovimi ambicioznimi načrti za gradnjo mesta. Prvotnih 43 zlogov, je kasneje dobilo še 21 in tako se mesto danes imenuje:
Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayuthaya Mahadilok Phop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathattiya Witsanukam Prasit.
A ker Tajci ne uporabljajo presledkov to zgleda še hujše: KrungThepMahanakhonAmonRattanakosinMahintharaAyuthayaMahadilokPhopNoppharatRatchathaniBuriromUdomratchaniwetMahasathanAmonPimanAwatanSathitSakkathattiyaWitsanukamPrasit.
168 črk dolgo ime v prevodu pove, da gre za veliko mesto angelov, vrhovno skladišče božjih biserov, veliko nepremagljivo deželo, ugledno kraljestvo, čudovito glavno mesto devetih žlahtnih draguljev, najvišje kraljevo bivališče in veličastne kraljeve palače, božansko zavetišče in bivališče reinkarniranih duhov … verjetno še kaj, vendar mi dlje ni uspelo razvozlati.
Bangkok, v prevodu pomeni vas divjih sliv in je označevalo le prvotno glavno mesto na zahodni strani reke Chao Phraya. A to ime se je prijelo predvsem med tujci. Za številne Tajce, predvsem tiste iz oddaljenih provinc, Bangkok pozna pod imenom Krung Thep, kar v prevodu pomeni mesto angelov.
Skratka kot ljubiteljica velikih mest moram priznati, da me je Bangkok navdušil takoj. Uličice polne stojnic s sveže narezanim sadjem, ocvrtimi prigrizki, svežimi sokovi in loterijskimi srečkami ter cvetočimi rastlinami in najnovejši železniški (nadzemeljski metro) sistem … Vse to nadomesti njegove pomanjkljivosti, kot so prometni kaos, gosti smog in tisto podgano, ki me je pozdravila takoj, prvo jutro, ko sem izstopila iz hostla.
Prestolnica nudi številne turistične zanimivosti. Ker sem vsak dan delala preko workawaya (tudi o tem bom še pisala), nisem imela časa obiskati prav vseh. Po pravici povedano se mi zaradi vročine pogosto tudi ni dalo. A na to-do listi vsakega turista (kar sem tudi sama) so zagotovo:
Velika (kraljeva) palača
Verjetno najbolj turistična točka (zato ne čudi, da sem tu slišala tudi pogovor v slovenščini) je bila zgrajena konec 18. stoletja in še danes velja za uradno rezidenco kraljeve družine, čeprav ta pravzaprav prebiva na drugi lokaciji, palača pa je v uporabi samo še za posebne protokolarne zadeve. Palačo je zgradil kralj Rama I. Sestavljajo jo številni templji, med drugim tudi Wat Pra Kaero, kjer se nahaja kip Bude iz 15. stoletja. Je tudi edini tempelj, v katerem je prepovedano fotografirati. Znaki so povsod naokoli pa vendar mi jih je nekako uspelo spregledati (oziroma bolj nezavestno ignorirati) in sem veselo fotografirala … dokler me niso nagnali ven … priznam, da me je bilo res zelo, ZELO sram, ampak se zgodi tudi najboljšim. Sem se pa odločila, da teh fotografij ne objavim.
Wat Traimit ali Tempelj zlatega Bude
Gre za zelo popularno turistično točko, ki je na robu kitajske četrti. Kot že samo ime pove, je v templju viden kip Bude, ki je narejen iz kar 5 ton zlata in je vreden več kot 150 milijonov dolarjev. Kip je velik skoraj 4 metre in zgodovinarji predvidevajo, da je star nekaj več kot 700 let. Kip je zagotovo nekaj časa prebival v Ayutthayi (stari prestolnici Tajske), a niso prepričani, če od tam izvira ali so ga le preselili tja.
V 13. stoletju so ga zato, da bi prekrili njegovo vrednost in ga obvarovali pred tatovi, oblili z mavčno oblogo. Da je kip narejen iz zlata, so ugotovili šele v prejšnjem stoletju, ko je pri padcu mavec počil. Žal sem do templja prišla prepozno in sem si ga tako lahko ogledala le od zunaj.
Lumpini park
Gre za popularen, a le 57 ha velik park v centru Bangkoka. Čeprav naj bi šlo za velik mestni park, je vsakomur, ki je bil kdaj v Tivoliju, jasno, da je park majhen oziroma občutno premajhen glede na to, da v mestu živi nekaj več kot 10,5 milijona prebivalcev. Mimogrede samo za predstavo, Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib obsega 509 ha. Ja, če kaj pogrešam, so sprehodi z Bači po Tivoliju. A vrnimo se v Bangkok. V Lumpini park sem se odpravila, ker sem bila prepričana, da bom z obiskom parka nekoliko zbežala neznosni vročini. Davide (še en Italijan iz hostla) mi je trdil, da naj mu verjamem, da ne bo tako in da bo zaradi umetnega jezera še bolj soparno in imel je prav. A ne glede na to, da je bilo blazno vroče, je bilo v parku vsaj tisoč rekreativcev. Ti so tekli ali sodelovali v skupinski aerobiki, ki se je odvijala kar na treh različnih mestih. Sama sem upala, da bova srečala kakšnega varana, ki se prosto sprehaja po parku, vendar sem jaz verjetno edina oseba, ki ni imela te sreče. Sva pa zato občudovala res številne glasne vrane. Mislim, da jih nisem še nikjer videla v takem številu.
Zabava na višini
Zelo kmalu po prihodu v Bangkok se je začelo tudi moje PMS obdobje. Želja po pici je bila neustavljiva. Na srečo je bil v hostlu te dni, že omenjeni Davide iz Padove. Tudi on je bil prostovoljec v Been hostlu, vendar dobro leto pred mano. Skratka, kot pravi Italijan, je Davide vedel, kam nas mora peljati na dobro in ne preveč drago pico. Po odlični večerji smo se odpravili v enega od barov na strehi stolpnice. Z 32. nadstropja se nam je ponudil res nor razgled nad mestom. Pravijo, da so zabave na strehah vrhunske, vendar pa je naše druženje bilo relativno mirno in resnično dvomim, da se zgoraj odvijajo veliki zabave, saj so cene zelo visoke (mali Hoegaarden 300 THB = 9 €).
Wat Arum ali Tempelj jutranje zore
V bližini Velike palače se nahaja čudovit tempelj Wat Arun. Njegova popularnost je visoka tako med tujci kot Tajci, zato je svoje mesto dobil tudi na enem izmed njihovih bankovcev. Mi smo se odločili, da si ga ogledamo od daleč, a ob sončnem zahodu. Ker gre za tako popularen tempelj, je, na drugi strani reke Chao Phraya veliko dražjih lokalov, kamor smo se odpravili tudi mi (in pili kavo, ki je bila najcenejša – 110 THB ali 3,17 €). Pogled je bil res čudovit. Počakali smo še na noč, da se prižgejo luči templja in še enkrat opravičili visok strošek kave.
Nočni sejem ali Ratchada Train Market
Bangkok je znan po številnih, predvsem nočnih sejmih. Gre za sejme, na katerem je mogoče dobiti vse, od sveže oziroma surove in pripravljene hrane do oblačil, manikure in pedikure ter dobre zabave. Skupaj s Timom iz Chikaga, ki prebiva v Londonu (in se je tudi sam odpravil na podobno dogodivščino kot jaz) sva obiskala Ratchado train market, ki pa nima nič kaj opraviti z vlaki. Sejem se odvija od četrtka do nedelje, in ker sva ga obiskala v četrtek, ni bilo tolikšne gneče, pred katero so naju vsi svarili. Skratka sejem je čudovit oziroma hrana, ki se ponuja na vsakem koraku, je ta, ki je čudovita. Ker je bil to spontani izlet, nama je bilo žal, da sva ravno pred tem večerjala. A kljub temu sva si privoščila prigrizke in ja, končno sem se naučila uporabljati palčke! Ali jih uporabljam pravilno, sicer ne vem, a če jih dobim še kdaj, vem, da ne bom ostala lačna!
Sedaj, ko sem svoje dogodivščine “napisala na papir”, se mi pravzaprav zdi, da sem obiskala kar nekaj turističnih točk. Zgoraj omenjene pa pravzaprav niti niso moje najljubše dogodivščine iz Bangkoka. A kot vedno bom tudi tokrat zaključila z “o tem prihodnjič”.