Ok, to je moj prvi prispevek, povezan s potovanjem.
Kar nekaj prijateljev in prijateljic mi je svetovalo, naj med potovanjem pišem blog. Sama sem bila izrazito proti in imela pri tem tisoč in en izgovor, zakaj ne. Predvsem, ker je blogov (aktualnih pa tudi »zapuščenih«) že toliko in ker nisem prepričana, da kdo to sploh še bere. Pa tudi, ker to pomeni, da bi morala biti pridna in ažurna. Ker bi morala paziti, kaj pišem in ali je slovnično pravilno, saj je to le objava na spletu, torej je lahko za vedno vidna (če nekdo naredi screnshot). In ne nazadnje vsi vemo, da se na spletu hejterji razmnožujejo hitreje kot molji v kuhinji in znajo biti zelo naporni. Eden od razlogov proti je tudi dejstvo, da mi gredo večinoma te novodobne influencerske fore in sfejkana življenja na družabnih omrežjih na živce in bom na ta način postala prav del tega, kar se mi upira. Ampak če smo iskreni, tudi če bi si to silno želela, (žal) moje influenserstvo ne bo dosegalo teh meril in mogoče bolje, da čim prej pomirim svoj ego 😉
Skratka, pristala sem, med drugim tudi zato, ker so rekli, da mi bodo tako lažje sledili in da mi bodo sčasoma njihova bolj ali manj ista vprašanja (kje sem, kaj delam in kako se imam) postala tečna.
Mogoče bi lahko prvi prispevek bil namenjen temu, da povem, kako to, da sem se odločila za to pot.
Skratka 13. januarja 2019 sem na Ljubljanskem gradu sprehajala svojo psičko Baci, se spotaknila in s kolenom z vso silo priletela v korenino. Sledilo je kričanje na ves glas, s čimer sem prestrašila vse mimoidoče. Po nekaj minutah, ko sem postajala vse bolj bleda in nisem mogla vstati, so prijazni someščani poklicali rešilca in čez nekaj časa sem uspešno pristala na ljubljanski urgenci. Na prvi pogled poškodba ni bila videti hujša in bilo mi je rečeno, da bom zaradi poltočenosti in otekline morala počivati dva tedna, potem pa bom verjetno kot nova. Žal sta se dva tedna razvlekla na nekaj mesecev in šele sredi septembra (po številnih medicinskih obravnavah) sem uspela pokrčiti nogo in recimo, da sedaj bolj ali manj uspešno hodim (do 3 km skoraj brez problemov, vse, kar je več, je mala zmaga, ki jo ponosno delim z vsemi bližnjimi).
No, vmes, že malo po poškodbi sem izgubila službo. Ja žal, sem malo pred tem menjala službo, in ko si na poskusni dobi, te lahko odpustijo, četudi si na bolniški. Kdor je kdaj bil na daljši bolniški, ve, kako stresno je, če nisi prepričan, da te bo delo čakalo in kako nemočnega se počutiš, ko ti šefe reče, da hoče vedeti, kdaj boš bolje, ti pa v zdravstvenem sistemu, ki ga imamo, ne veš niti, kdaj boš imel magnetno resonanco, kdaj naslednji pregled itd. Seveda je ta stres rezultiral nadaljnjim boleznim in tako sem si prislužila še herpes zoster! Hurej! Dobra stvar v vsem tem je bila, da ko sem vzela Nalgesin, sem ga vzela hkrati za dve bolečini.
Skratka, kolegica je rekla, da je čas, da vplačam loto, ker me že neki časa življenje res zadane z raznolikimi “nagradami” in da bi to lahko bil tudi moj loto moment. Poslušala sem jo in prek interneta vplačala ter v treh krogih zadela 1 številko! Jasno mi je postalo, da to ni bil loto trenutek, je pa bil moment, ko se je začelo rušiti tudi moje mentalno stanje. Po skoraj »preboleni« izgorelosti – ekstremno popularni besedi zadnje čase – in depresiji, se je ta vrnila. Takrat pa mi je psihoterapevtka dejala, da je mogoče zdaj čas, da si vzamem čas zase. Da ne razmišljam, kje in kako naj iščem novo službo in se ne ukvarjam s stvarmi, kot so, da za razgovor ali službo ne morem obleči nič drugega, kot široke trenirke in kako ne bom znala na razgovoru povedati, kdaj bom imela operacijo, saj si tudi zdravniki še niso enotni ali bi jo imela ali ne. In ali to pomeni, da bom takoj, ko dobim službo, spet morala na bolniško (operacija, toplice oziroma rehabilitacijo) itd. Da ne govorim o bolečini, tako v kolenu, kot zaradi herpesa, ki, ko zagrabi, tako pritiska, da se možgani ne morejo osredotočiti na nič, kot le na to. Spomnim se, da mi je rekla, da naj si »privoščim« oziroma vzamem čas bolniške zato, da se res pozdravim. In da naj se z iskanjem službe ukvarjam kasneje, ko bom na zavodu za zaposlovanje ter bom prejemala nadomestilo. Po pravici povedano, se mi je to takrat zdelo nekaj najbolj neumnega in tudi najbolj nemogočega. Kako naj pozabim na službo in ne delam nič, če sem deloholik in že 10 let neprestano nekaj delam, po navadi imam več služb in hkrati še pri kakšni organizaciji volontiram.
Ampak uspelo mi je in prišla sem do točke, ko mislim, da je bila poškodba kolena ena boljših stvari, ki se mi je lahko zgodila. To se sliši čisto kot floskula, ampak je res. Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, samo ne smeš biti neučakan (še ena floskula, ki drži :)). In ja, ne glede na to, da me poškodba še danes ovira pri številnih aktivnostih, ki jih rada počnem, sem ta čas izkoristila tako, da sem pogledala 75 filmov in kopico serij, prebrala 13 knjig in KONČNO pozdravila svojo psiho. Začela sem se zavedati, da je življenje (lahko tudi) preprosto, a hkrati lepo, kakšne napake sem v preteklosti delala in zakaj, predvsem pa ugotovila, da delo oziroma kariera in uspeh pač ni vse v življenju. Dojela sem, da četudi si še tako močna ženska, te en nesrečen sprehod lahko sesuje (in marsikoga, ki nima pomoči družine, spravi tudi v hudo finančno bedo) in ti zarotira življenje popolnoma v drugo smer.
Naučila sem se uživati biti sama, v brezdelju, bodisi doma na kavču, še raje pa na neki zelenici za blokom. Že dolgo nisem bila tako srečna pa sem pravzaprav brez službe. Seveda imam ta ogromni privilegij, da zaradi nekaj prihrankov, dejstva, da sem stanovanjsko preskrbljena, predvsem pa zaradi pomoči staršev ne rabim toliko skrbeti, ali bom preživela iz meseca v mesec. Žal si tega vsak ne more privoščiti in tega se zavedam, zato sem tudi resnično hvaležna družini in vesolju.
Sredi poletja, sem se še šepajoča spravila iskati službo. Pa se s službo nisva našli. Nekje sem bila »prekvalificirana« in po njihovem mnenju preambiciozna (vem, grozno?!), drugje nisem imela izkušenj iz točno določenih del in (npr. marketinških) skillsov, ki se jih valjda ne morem nikakor priučiti, ker je znano, da v marketingu delajo izključno ljudje iz stroke. In seveda so bile vmes tudi ponudbe z bolj ali manj minimalnimi plačami, ki pa so jih obogatili z dejstvom, da ne bom imela veliko nadur in da se imajo v kolektivu res fino. V enem trenutku sem malo obupala in začela naglas razmišljati, da če ne bi imela psa, bi sedaj oddala stanovanje in si privoščila dolgo potovanje. Kolegica in bivša sodelavka mi je rekla, da misli, da je to odlična ideja, da naj grem, za psa bo pa že ona poskrbela. To sem omenila še nekaj kolegom, katerih odziv je bil popolnoma enak. Vmes sem med krompirjevimi počitnicami odpotovala v Jordanijo in tam končno dojela, da ob vrnitvi domov ne bom več iskala službe, temveč začela planirati svoj odhod. Dejstvo, da so mi v Jordaniji lastniki dveh čudovitih hostlov takoj ponudili, da se lahko vrnem k njim in delam zanje, kolikor dolgo želim v zameno za prenočišče in hrano, oziroma, da me lahko povežejo z ljudmi, ki mi lahko ponudijo dela, podobno, ki sem jih že opravljala, me je samo spodbudilo, da se za nekaj časa poslovim od Slovenije in vidim, kaj še mi ponuja svet.
Naslednjič pa konkretneje o pripravah na svoje prvo solo potovanje, prvo večmesečno potovanje, prvo potovanje s samo enosmerno karto in prvo potovanje v jugovzhodno Azijo. Skratka #prvo 😉